Za mano so še ene babje ure. Zelo sem hvaležna za njih, za še eno novo izkušnjo, za novo učenje. Kako veliko mi dajejo. Skozi njih še bolj spoznavam vidike sebe in kaj lahko spremenim oz. delam drugače, da bom lahko še bolj živela sebe, to kar jaz sem, ne kar so mi vcepili starši, šola, družba, da bi morala biti. Skozi željo, da razvijem ženskost v sebi, da si dovolim biti ženstvena, avtentična, pristna, da se povezujem z ženskami v nameri, da odpremo svoja srca, da zacelimo svoje rane, se mi vse to dogaja in upam, da tudi vam drage ženske, ki ste se babjih ur že udeležile ali pa jih samo spremljate in skozi pisanje čutite to energijo. Sem v procesu sprejemanja same sebe in to sem še bolj ozavestila tudi skozi sobotne babje ure, na katerih smo tudi pele. Naredila sem posnetek našega petja in ker sem samo držala telefon v roki, snemala in pela, se najbolj sliši moje petje, kar ravno ni bil moj namen. No, pa se je izkazalo, da je tako čisto vredu, ker sem se v bistvu želela slišati kako pojem. Kaj naj rečem, glas in posluh nista ravno od pevske dive, ampak sta kakršna sta. Ne bom se tudi označevala, da sta slaba, sta kakršna sta in pika. Zakaj bi ju označevala na kakršenkoli način? Svojega glasu dolgo časa nisem marala, sploh mi je bilo težko se poslušat. Z delom na sebi, ga vedno bolj sprejemam. Posluha ravno nimam, pa saj nismo vsi za vse. Imam druga področja močna, pri katerih lahko blestim, pa tudi to mi ni treba. Že nekaj časa se sprašujem od kje mi negativne misli o sebi in sem prišla do naslednjih spoznanj. Misli so prisotne non stop. Ne rabijo biti produkt lastnega uma, ampak jih sprejemamo od zunaj. Drugi vidik je ta, da so neke misli produkt lastnega uma in so to naši programi, ki so se nalagali v nas od razvoja v maternici. V glavnem v enem ali drugem primeru pridem do zaključka, da to ni moje, zakaj bi imela o sebi slabe misli, to ni vredu, to ni podporno za mene, zakaj ne bi raje o sebi razmišljala lepo? In spet pridem do zaključka ne eno, ne drugo ni potrebno. In se spomnim na Osho Zen Tarot karto Healing, ki govori o tem, da se ne moreš dotakniti človeka Tao-a, zato, ker ni nobenega, ki bi se ga lahko dotaknil. Ni nobene rane. On je zdrav, ozdravljen, celosten. Govori še o tem, da naj se zavedamo svojih ran in naj jim ne pomagamo rasti, ampak jim naj dovolimo, da se ozdravijo. Ampak kako? Ključno vprašanje ;) Pozdravimo jih lahko samo, ko se premaknemo do korenin. Manj kot smo v glavi, bolj se bodo rane lahko zacelile. In to je to. Meditacija, čuječnost, biti v trenutku je rešitev za mnogo naših težav. Rabimo se naučiti um samo uporabljati, ne da on uporablja nas. Ko zapademo v neko razmišljanje – avtomatsko, stop, ustavimo se, zadihajmo, globoko in se osredotočimo na trenutek, v katerem smo in spet ponovi vajo, neka negativna misel, ne, mi se odločimo, ne, zakaj bi tako razmišljal(a)? Se ustavimo, zadihamo, globoko in se čutimo prisotne v svojem centru, v trenutku. No, tukaj pa sem se spomnila na tebe, ljubezen moja in na tvoje besede »dihaj« - hehe, boš točno vedel kdaj mi to rečeš. To je to, ko se zalotimo, da smo »stuck in the head« zadihajmo, vedno znova, spet in spet, sej veste kako gre pregovor – vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. ;) Pa še to se mi je skristaliziralo glede sprejemanja samega sebe. Saj ni čudno, da se nas večina ne sprejema, kako le naj bi se, če nas pa že od rojstva ukalupljajo in govorijo kaj bi morali biti, samo tega nam ne pustijo, da bi bili to kar smo. Definitivno se nahajamo v času, ki je vedno bolj naklonjen temu, da lahko živimo svojo resnico, samo odločiti se moramo zanjo. ;) <3
|
|