Rek pravi: "Z rojstvom otroka se rodi mama.", dodajamo in tudi oče. Največ kar otrok potrebuje v prvih letih življenja je nega, ljubezen in varnost. Glavna vloga očeta je, da otroku zagotovi občutek varnosti, medtem ko je mamina vloga nega otroka in vzpostavljanje ljubeče atmosfere.
Ko se otrok rodi je v prvi vrsti pomembno, da mu omogočimo, da se počasi in v miru prilagaja na zunanji svet. Dojenček se je devet mesecev razvijal v materinem trebuhu in je to okolje vse kar je poznal predno se je rodil na svet. Zato je prav, da se postopoma spoznava z zunanjim okoljem in mu to ne predstavlja prevelikega stresa. Potrebno se je zavedati, da se mora dojenček že takoj, ko pride na svet naučiti ogromno stvari. Se naučiti samostojno dihati, hraniti, kajti to je vse potekalo samodejno preko popkovine, izločati, skratka kako upravljati s svojim telesom. To mu predstavlja že dovolj velik izziv in pri tem ne potrebuje še raznoraznih "obiskov" ter drugih umetnih dražljajev v obliki igrač. Najboljše za njega je, da je v miru in čimveč v stiku z mamo, s katero sta devet mesecev bila eno. Najboljša hrana in pijača je vsaj šest mesecev materino mleko, preko katerega dobi čisto vsa potrebna hranila in vitamine za rast in razvoj. Poleg tega dojenje predstavlja nadomestno popkovino in ne zadovoljuje samo fizičnih potreb ampak tudi čustvene in psihične. Naši začetki so bili ravno takšni. Veliko smo se dojili, nosili in se spoznavali. Prve obiske, babic in dedka, smo imeli, ko je bil dojenček star 1 mesec. Zelo malo smo dojenčka "motili" z igračami, kajti že sama okolica, domači prostor, ponujata otroku dovolj možnosti za opazovanje in raziskovanje in ne potrebuje drugih stvari, da bi se "zamotil". Pomembno je, da je v stiku z realnimi stvarmi. Postopoma z odraščanjem prihaja v stik z igračami, za katere je najbolje, da so narejene iz naravnih materialov. Najboljšo igračo pa predstavlja narava sama.
Ko se otrok rodi je v prvi vrsti pomembno, da mu omogočimo, da se počasi in v miru prilagaja na zunanji svet. Dojenček se je devet mesecev razvijal v materinem trebuhu in je to okolje vse kar je poznal predno se je rodil na svet. Zato je prav, da se postopoma spoznava z zunanjim okoljem in mu to ne predstavlja prevelikega stresa. Potrebno se je zavedati, da se mora dojenček že takoj, ko pride na svet naučiti ogromno stvari. Se naučiti samostojno dihati, hraniti, kajti to je vse potekalo samodejno preko popkovine, izločati, skratka kako upravljati s svojim telesom. To mu predstavlja že dovolj velik izziv in pri tem ne potrebuje še raznoraznih "obiskov" ter drugih umetnih dražljajev v obliki igrač. Najboljše za njega je, da je v miru in čimveč v stiku z mamo, s katero sta devet mesecev bila eno. Najboljša hrana in pijača je vsaj šest mesecev materino mleko, preko katerega dobi čisto vsa potrebna hranila in vitamine za rast in razvoj. Poleg tega dojenje predstavlja nadomestno popkovino in ne zadovoljuje samo fizičnih potreb ampak tudi čustvene in psihične. Naši začetki so bili ravno takšni. Veliko smo se dojili, nosili in se spoznavali. Prve obiske, babic in dedka, smo imeli, ko je bil dojenček star 1 mesec. Zelo malo smo dojenčka "motili" z igračami, kajti že sama okolica, domači prostor, ponujata otroku dovolj možnosti za opazovanje in raziskovanje in ne potrebuje drugih stvari, da bi se "zamotil". Pomembno je, da je v stiku z realnimi stvarmi. Postopoma z odraščanjem prihaja v stik z igračami, za katere je najbolje, da so narejene iz naravnih materialov. Najboljšo igračo pa predstavlja narava sama.
Za otrokov razvoj je zelo pomembno, da je čim več v stiku z naravo in mu je dopuščeno, da jo raziskuje. Pri nas so v hladnejših mesecih obvezna oprema dežne hlače in škornji, v toplejših smo pa tak bosi in nimamo problema s tem, da se bo otrok umazal. Mora se umazat, vse to je za njega najboljše učenje. Če izhajamo iz dejstva, da smo sami del narave, potem je nujno, da smo čim več v stiku z njo, da lahko razumemo njeno delovanje, razvijamo ponižnost in spoštljiv odnos do nje. Te vrednote otroku najlažje privzgojimo že v prvih letih njegovega življenja. Če mu jih, potem bo tudi kasneje v življenju razvijal čut in skrben odnos ne samo do okolja, ki mu nudi pogoje za življenje temveč tudi do sočloveka in ostalih živih bitij. Oba naša otroka sta že od rojstva kolikor se da v stiku z naravo, z zunanjim okoljem (še spala sta zunaj v vozičku, kar še dodatno krepi otrokov imunski sistem) in vključena v vsakdanja opravila.
Poleg tega, da otrok veliko časa preživi zunaj, v naravnem okolju, je pomembno tudi, da uživa kvalitetno hrano in se nahaja v varnem ter ljubečem vzdušju. Vsi ti pogoji omogočajo otroku, da zgradi dober imunski sistem in je dobrega zdravja. Naša otroka sta se do šestega meseca izključno dojila, potem pa smo postopoma začeli z uvajanjem goste hrane. Nekaj smo jo pasirali, ampak kolikor je bilo možno, sta otroka uživala hrano tako, da sta jo lahko prijela v roke (po tako imenovani BLW metodi - Baby Led Weaning). Oba sta rojena tak čas, da je bilo na vrtu že dovolj svežega sadja, ko sta začela uživati gosto hrano, in sta ga z veseljem jedla. Po izvoru naj bi bili sadjejedci in to nagnjenost kažeta tudi naša otroka, ki sta že od začetka najraje jedla sadje.
Ni zanemarljivo v kakšna oblačila oblačimo otroka in kakšne izdelke uporabljamo za osebno higieno. Mi uporabljamo oblačila iz naravnih materialov, pralne pleničke in zelo nežne izdelke za osebno higieno. Pralne pleničke so najboljša izbira, poleg ekoloških - navadnih pleničk, tako iz strani razvoja otroka kot tudi skrbi za okolje. Pri prvem otroku smo pralne pleničke kombinirali z brezpleničarstvom, ki izhaja iz predpostavke, da otrok sam "pove" kdaj mora opraviti potrebo, vendar se je to končalo nekje pri devetih mesecih, ker otrok ni želel več sodelovati. Otroka smo že od rojstva umivali samo z vodo in občasno uporabili naravno milo. Takšno prakso imamo tudi pri umivanju las. Kar se tiče nege kože uporabljamo samo ognjičevo mazilo kadar je potrebno, se pravi, ko je koža suha ali kako drugače poškodovana. Tako delujemo zato, ker želimo čim manj posegati v naravno ravnovesje telesa. Omenili bi še, da otrokoma še nismo strigli las, razen spredaj, da jima ne gredo na oči. Večina se verjetno sploh ne zaveda kako pomembno je, da otroku ne postrižemo las. To pa zato, ker so otroci od rojstva sposobni preko las sprejemati informacije iz univerzalnega energijskega polja ali vsezapisa in tudi iz energijskega polja praspomina in ko se otroku ob napolnjenem prvem letu postrižejo lase, mu s tem odstranimo vse zbrane informacije in ves spomin. Naš štiriletnik je že pravi dolgolasec in marsikdo reče: "Kako si pa ti lušna punčka.", kar Svetinu ni preveč všeč, ampak sam pove, da se ne bi postrigel in tudi, ko mu jih spredaj postrižemo, mu to ni preveč všeč. Sigurno se intuitivno zaveda pomena dolgih las, zato mu jih ne nameravamo strižti, dokler sam ne bo izrazil želje in tako bo tudi pri mlajšemu.
Kot starša se resnično trudiva, da otrokoma nudiva čim boljše pogoje za njun naravni razvoj. Rezultat najinega delovanja sta zadovoljna, srečna in zdrava otroka, ki sta bila zaenkrat zelo malo bolna in tudi, ko sta bila, sta zelo hitro dala to skozi, zelo velikokrat čez noč. Želiva si, da bi jima skozi najino vzgojo pomagala razviti njune potenciale. Zavedava se, da se otroke lahko vzgaja izključno z vzgledom in da jih v bistvu vzgajamo posredno, s tem, ko vzgajamo sami sebe. Mi, starši smo tisti, ki lahko svojim otrokom privzgojimo vrednote, ki jih živimo sami in namesto nas tega ne zmore narediti nobena institucija.