NARAVNA NOSEČNOST
Ko sva se z možem odločila za otroka, sva to odločitev sprejela z vso resnostjo in odgovornostjo, da mu že v času nosečnosti nudiva najboljše pogoje za njegovo rast in razvoj. Seveda nisva popolna in sva naredila marsikatero napako in jih še delava, se pa trudiva, da se iz napak čimveč naučiva in jih ne ponavljava.
Od spočetja otroka do njegovega rojstva sva vse skrbno načrtovala, tako da bi vse potekalo čimbolj naravno, v naravnem ritmu in zdravo. Tako sva načrtovala, da bi se otrok rodil proti koncu jeseni, na zimo, ko je dela zunaj manj in se lahko v miru posvetiva skrbi in negi dojenčka. Še pred spočetjem je Andrej v eter pošiljal sporočila kakšna duša naj pride k nam - takšna, ki ji je to, kar ustvarjamo v veselje in da bo soustvarjala z nami. Čeprav se otrok razvija v materinem telesu, ima tudi oče zelo pomembno vlogo pri tem, da bodoči materi njegovega otroka nudi varno okolje, občutek varnosti in zaščite. Lahko rečem, da je za mene to eden izmed glavnih in najpomembnejših občutkov, ki jih ženska potrebuje, sploh pa v tako ranljivejšem obdobju kot je nosečnost. Sem zelo hvaležna, da mi je Andrej skozi vso nosečnost dajal tak občutek, da bo vse vredu in se meni in dojenčku ne more zgoditi nič hudega.
Od spočetja otroka do njegovega rojstva sva vse skrbno načrtovala, tako da bi vse potekalo čimbolj naravno, v naravnem ritmu in zdravo. Tako sva načrtovala, da bi se otrok rodil proti koncu jeseni, na zimo, ko je dela zunaj manj in se lahko v miru posvetiva skrbi in negi dojenčka. Še pred spočetjem je Andrej v eter pošiljal sporočila kakšna duša naj pride k nam - takšna, ki ji je to, kar ustvarjamo v veselje in da bo soustvarjala z nami. Čeprav se otrok razvija v materinem telesu, ima tudi oče zelo pomembno vlogo pri tem, da bodoči materi njegovega otroka nudi varno okolje, občutek varnosti in zaščite. Lahko rečem, da je za mene to eden izmed glavnih in najpomembnejših občutkov, ki jih ženska potrebuje, sploh pa v tako ranljivejšem obdobju kot je nosečnost. Sem zelo hvaležna, da mi je Andrej skozi vso nosečnost dajal tak občutek, da bo vse vredu in se meni in dojenčku ne more zgoditi nič hudega.
Že pred nosečnostjo sem živela zelo zdravo, tako da sem to v nosečnosti samo nadaljevala. Veliko sem se gibala in bila v stiku z naravo. V tistem času sva z Andrejem še gradila na posestvu in kolikor sem lahko, sem zraven sodelovala. Skrbela sem za dom, vrt, dobro založeno "špajzo", nabirala sem zelišča, izdelovala čaje, mazila, mila ... Skratka bila sem aktivna do zadnje minute. Še zadnji dan, ko se je porod začel - začel se je zvečer, jaz pa sem šla zjutraj urejat živo mejo. Zakaj pa ne? Bil je lep sončen dan, počutila sem se dobro in zraven sem še nekaj koristnega naredila. Počela sem stvari, ki so mi bile v veselje in to je zelo pomembno, da lahko noseča ženska opravlja delo, ki jo veseli in pozitivne občutke prenaša na razvijajoče bitjece. Jedla sem vse, vendar zelo malo mesa in v glavnem zelenjavo ter sadje pridelano na našem posestvu.
Tako kot je pomembno, da je "nosečka" čimveč v stiku z naravo in da dobro poskrbi za fizično telo s kvalitetno hrano, zadosti gibanja ter počitka pa je pomembno tudi, da dobro "nahrani" ostala naša telesa, ki sestavljajo človeka kot celoto. Da poskrbi s pozitivnim razmišljanjem za mentalno telo, s pozitivnimi občutki za astralno telo, z meditacijo za eterično telo in tako posledično "nahrani" tudi duhovno telo - dušo. To so res idealni pogoji, v katerih se lahko dojenček optimalno razvija, zato je prav, da k temu stremimo. Sama sem pri prvi oz. drugi nosečnosti tako skrbela za vsa ta področja, kakršna je bila moja zavest v tistem času. Za fizično telo sem dobro poskrbela, sem pa imela še veliko nerazrešenih stvari, ki sem jih predelovala skozi obe nosečnosti in nekatere še predelujem. Kar dosti sem se ukvarjala z negativnimi mislimi in občutki glede lastne vrednosti, samopodobe, spoštovanja in cenjenja same sebe. Obe nosečnosti sta mi dali ogromno. Bolj sem se umirila, se začela imeti rada in ljubezen, ki jo sedaj čutim do sebe, lahko delim tudi z drugimi.
Vsaka duša, ki si je nas izbrala za starše, nas prihaja nekaj naučiti, ker tako je na tem svetu, da se učimo do konca življenja. Zato je prav, da znamo to videti, sprejeti in zavihati rokave ter delati na sebi.
POROD DOMA
Kje bom rodila sploh ni bilo vprašanje, ker sva si oba želela, da rodim doma na naraven način. To je bila moja želja že iz časa študentskih let, ko sem prebirala knjige Vladimirja Megreta o sibirski puščavnici Anastasiji, kjer je opisano kako pomembno je, da se otrok rodi v ljubečem okolju, v prisotnosti staršev in takoj sem vedela, da si želim roditi na tak način. Oba z Andrejem sva se zavedala, da je rojstvo otroka velika odgovornost, zato sva stopila v kontakt z babico, ki opravlja porode na domu. Babica mi je svetovala naj si preberem knjigo Ine May Gaskin: Modrost rojevanja, ki jo toplo priporočam v branje vsaki "nosečki", ne glede na to ali bo rodila doma ali v porodnišnici. V knjigi so opisane porodne zgodbe žensk, iz katerih dobiš predstavo o tem kako porod poteka in kako se nanj pripraviti. Kajti naraven porod zahteva dobro fizično in psihično pripravljenost bodoče matere. Oba z Andrejem sva si prebrala tudi knjigo Fredericka Leboyer: Rojstvo brez nasilja, kjer je lepo opisano kakšno v bistvu nasilje doživlja otrok, če se rojeva v neprijetnem okolju, kjer je vodilo "čimprej otroka spraviti na svet" ter, ko se že rodi in mu takoj prerežejo pokovino, ga dajo stran od matere, da ga zmerijo, stehtajo ...
Oba otroka sta bila rojena doma na naraven način. Prvi porod je trajal kar dolgo, drugi pa je bil tako hiter, da je Andrej rekel: "Kaj je že?" :) Oba poroda sta potekala čisto drugače. Pri prvem, ker se je vse skupaj odvijalo bolj počasi in je dlje trajalo mi je bil Andrej v veliko podporo. Skupaj sva šla skozi popadke in v tistih ključnih trenutkih je znal reči "prave" besede, ki so mi pomagale, da sem v sebi ponovno našla moč. Občutek varnosti, ki ga je dajal in ga še daje pa je neprecenljiv. Sem zelo hvaležna, da sem imela tako podporo moža in babice ter pri drugem porodu tudi dule, katerim sem popolnoma zaupala in se lahko samo predala procesu rojevanja. Ko sem rodila, obakrat je bilo to v položaju na vseh štirih (v porodnišnicah še prevečkrat vztrajajo, da mora ženska ležati in rojevati, kaj takega za mene sploh ne bi prišlo v poštev, sploh ne bi mogla roditi), je otroka sprejel Andrej, nato pa so mi ga položili na prsi. Popkovnico je prerezal Andrej šele, ko je prenehala utripati. Tako so še vse hranilne snovi in kisik prišle do otroka in mu je bilo dopuščeno, da se počasi prilagaja na zunanji svet ter samostojno dihanje in hranjenje.
Za mano sta dve čudiviti izkušnji rojstva in vsaka je zgodba zase. Sta mi pa obe izkušnji dali občutek opolnomočenosti, da sem zmogla roditi povsem naravno, brez analgetikov, anastetikov in drugih fizičnih posegov, ki se jih poslužujejo v porodnišnicah kot so pritiskanje na trebuh, prerez presredka ..., kar se mi zdi največ vredno. Zato verjamem, da zmore vsaka ženska roditi povsem naravno, če ji je le-to dopuščeno in se ne posega v sam proces rojevanja, če to ni potrebno.
Za mano sta dve čudiviti izkušnji rojstva in vsaka je zgodba zase. Sta mi pa obe izkušnji dali občutek opolnomočenosti, da sem zmogla roditi povsem naravno, brez analgetikov, anastetikov in drugih fizičnih posegov, ki se jih poslužujejo v porodnišnicah kot so pritiskanje na trebuh, prerez presredka ..., kar se mi zdi največ vredno. Zato verjamem, da zmore vsaka ženska roditi povsem naravno, če ji je le-to dopuščeno in se ne posega v sam proces rojevanja, če to ni potrebno.