ODLOMEK IZ KNJIGE
"Tako je na enem od svojih daljših izletov v naravi doživela presenečenje. Po eni uri hoje se je ustavila na robu travnika, ob katerem je tekel manjši potoček. Zazdel se ji je dober kraj za oddih. Iz nahrbtnika je vzela blazino za sedenje, steklenico vode in prigrizek. Sedla je in medtem ko je jedla, opazovala naravno življenje okrog sebe. Ko je končala, je še malo posedela. Zaprla je oči in nastavila obraz prijetno toplim sončnim žarkom. Občutila je to življenje zunaj sebe, kako se preliva vanjo. Srce se ji je odprlo in jo poklicalo, naj odpre oči. Odprla jih je in ostrmela. Travnik pred njo je bil prepreden z zlatimi nitkami, ki so izgledale kot drobne cevčice po katerih se je pretakala svetloba. Z občudovanjem se je zazrla v to nenavadno sliko in vprašanje se ji je pojavilo v mislih. Kako je to mogoče?
Odgovor se je tiho izvil iz objema njenega srca: »Vidiš elektromagnetno polje zemlje, ki je kot mreža razpeto čez vso živo naravo. Po njej teče življenje. Ta tok življenja je v vsakem človeku, v vsakem živem bitju. Ko bosa stojiš na travi, se priklopiš na elektromagnetno polje zemlje in ojačaš njegov vpliv v sebi, ki se je zaradi ločenosti od naravnega okolja ošibil. Vstani, stopi na travo in začuti to.«
Zdelo se ji je, da se je dvignila lahkotno, kot brez teže, se sezula in stopila na travo z zlatimi nitkami. Bil je prijeten občutek ščemenja po podplatih, ki se je širilo po nogah navzgor po celem telesu. Zasmejala se je, ko je doseglo njeno srce, preprosto ni več zdržala na miru. Stekla je bosa po travi, razigrana kot otrok, polna življenja. V tistem trenutku je pozabila na vse, predala se je radosti ob iskrečih občutkih življenja, ki jo je napolnilo vso. Ustavila se je ob vodi potočka in tudi v njem zagledala zlate nitke, ki pa so bile krajše in so živahno utripale med žuborečo vodo.
»Tudi v vodi je prisotno elektromagnetno polje. Ko jo piješ, se z njo umivaš ali v njej kopaš, od zunaj prihaja skozi tvoje telo tudi utrip življenja. Skozi tvojo kožo in pore v njej. Voda je živ element, ki poživlja človeka že samo s svojo prisotnostjo, če pa smo v stiku z njo, pa je ta vpliv še dosti močnejši,« je znova spregovorilo srce.
Previdno in počasi je stopila do potočka in namočila vanj eno nogo. Uh, kako mrzla je bila voda. Ampak nekaj svetlikajočih delčkov je le steklo po njej. Vrnila se je na prostor, kjer je pustila svoje stvari in sedla. Zazrla se je v nebo in opazovala drobne svetlikajoče iskrice v zraku. Torej je življenje tudi v njem. Le na drugačen, bolj razpršen način deluje skozenj elektromagnetno polje. Predstavljala si je, kako vdihuje te svetlobne iskrice, kako potujejo v njeno telo do vseh njenih celic od pet do glave. Občutila je, kot bi se hoteli njeni dolgi lasje dvigniti v zrak in kot antene loviti impulze življenja. Bilo je tako prijetno. Ostala bi tam, ko je ne bi zahajajoče sonce spomnilo, da je čas, da se vrne domov."
"Tako je na enem od svojih daljših izletov v naravi doživela presenečenje. Po eni uri hoje se je ustavila na robu travnika, ob katerem je tekel manjši potoček. Zazdel se ji je dober kraj za oddih. Iz nahrbtnika je vzela blazino za sedenje, steklenico vode in prigrizek. Sedla je in medtem ko je jedla, opazovala naravno življenje okrog sebe. Ko je končala, je še malo posedela. Zaprla je oči in nastavila obraz prijetno toplim sončnim žarkom. Občutila je to življenje zunaj sebe, kako se preliva vanjo. Srce se ji je odprlo in jo poklicalo, naj odpre oči. Odprla jih je in ostrmela. Travnik pred njo je bil prepreden z zlatimi nitkami, ki so izgledale kot drobne cevčice po katerih se je pretakala svetloba. Z občudovanjem se je zazrla v to nenavadno sliko in vprašanje se ji je pojavilo v mislih. Kako je to mogoče?
Odgovor se je tiho izvil iz objema njenega srca: »Vidiš elektromagnetno polje zemlje, ki je kot mreža razpeto čez vso živo naravo. Po njej teče življenje. Ta tok življenja je v vsakem človeku, v vsakem živem bitju. Ko bosa stojiš na travi, se priklopiš na elektromagnetno polje zemlje in ojačaš njegov vpliv v sebi, ki se je zaradi ločenosti od naravnega okolja ošibil. Vstani, stopi na travo in začuti to.«
Zdelo se ji je, da se je dvignila lahkotno, kot brez teže, se sezula in stopila na travo z zlatimi nitkami. Bil je prijeten občutek ščemenja po podplatih, ki se je širilo po nogah navzgor po celem telesu. Zasmejala se je, ko je doseglo njeno srce, preprosto ni več zdržala na miru. Stekla je bosa po travi, razigrana kot otrok, polna življenja. V tistem trenutku je pozabila na vse, predala se je radosti ob iskrečih občutkih življenja, ki jo je napolnilo vso. Ustavila se je ob vodi potočka in tudi v njem zagledala zlate nitke, ki pa so bile krajše in so živahno utripale med žuborečo vodo.
»Tudi v vodi je prisotno elektromagnetno polje. Ko jo piješ, se z njo umivaš ali v njej kopaš, od zunaj prihaja skozi tvoje telo tudi utrip življenja. Skozi tvojo kožo in pore v njej. Voda je živ element, ki poživlja človeka že samo s svojo prisotnostjo, če pa smo v stiku z njo, pa je ta vpliv še dosti močnejši,« je znova spregovorilo srce.
Previdno in počasi je stopila do potočka in namočila vanj eno nogo. Uh, kako mrzla je bila voda. Ampak nekaj svetlikajočih delčkov je le steklo po njej. Vrnila se je na prostor, kjer je pustila svoje stvari in sedla. Zazrla se je v nebo in opazovala drobne svetlikajoče iskrice v zraku. Torej je življenje tudi v njem. Le na drugačen, bolj razpršen način deluje skozenj elektromagnetno polje. Predstavljala si je, kako vdihuje te svetlobne iskrice, kako potujejo v njeno telo do vseh njenih celic od pet do glave. Občutila je, kot bi se hoteli njeni dolgi lasje dvigniti v zrak in kot antene loviti impulze življenja. Bilo je tako prijetno. Ostala bi tam, ko je ne bi zahajajoče sonce spomnilo, da je čas, da se vrne domov."
V vsakem človeku je skrit zaklad srca,
a le redki ga odkrijejo in zaživijo.
Ta knjiga je dana z namenom,
da pokaže pot,
a korake po njej izbira vsak sam.
Knjiga v knjigi. Preplet dveh zgodb, ki povezujeta preteklost in sedanjost. Skozi skupno ustvarjanje se rojeva vizija prihodnosti.
Dotakne se aktualnih tem našega časa:
- naravnega življenja in samooskrbe,
- povezovanja in sodelovanja,
- osebne sreče in duhovnega razvoja.
Poglobi se v odnose, srčno komunikacijo, ljubezen, prijateljstvo in partnerstvo.
Rdeča nit so sporočila srca, ki odkrivajo tančice življenja.
Skozi zgodbo dveh prijateljic, ki sta se podali na srčno potovanje, se razkriva pot ljubezni, ki ju vse bolj vodi do polnosti življenja. Komunikacija s srcem jima omogoča bolj zavestno doživljanje njunega vsakdana. Razkrivajo se jima mnoge skrivnosti obstoja. Njuno skupno ustvarjanje se začne s knjigo, nadaljuje pa s skupino iskrenih prijateljev – v neobičajno smer. Na pobudo dveh izmed njih se odločijo ustvariti poseben kraj za življenje, mesto luči.
Roman, ki je hkrati tudi učbenik srčne komunikacije, na preprost, a uporaben način nakazuje mogoče in praktične rešitve. Vsak, ki knjigo bere s srcem, lahko v njej najde vzporednice s svojim življenjem in začuti, kje se nahaja na svoji poti.
Posebnost je, da je knjiga v celoti skanalizirana. Sporočila so prihajala sama. Avtorica jih je tekoče zapisovala, kot bi ji osebe iz zgodbe same pripovedovale svoja doživetja. Vsak dan je bilo pisanje vznemirljivo, kajti nikoli ni točno vedela, kako se bo zgodba odvijala. Prav tako se ji vse do zadnjega ni razkril zaključek, ki pa je hkrati kot nov začetek.
Zaradi tega se je avtorica odločila, da knjiga izide pod psevdonimom. V iskanju skupnega imena, ki bi predstavljalo avtorja te navdihujoče knjige, se je nekega jutra prebudila iz sanj, v katerih je ime razločno slišala.
Podatki o knjigi: Mehka vezava, format 148x210, 172 strani
Knjigo je mogoče najti v večini knjižnic in v nekaterih spletnih knjigarnah, pa tudi pri nas.