Zaenkrat se prehranjujemo vsejedo, čeprav smo iz prehrane izločili mleko, ker smo videli, da ga ne prebavljamo najbolje, tudi ostale mlečne izdelke uživamo v manjših količinah, ampak jih še, ker nam enostavno zapašejo ter uživamo minimalno mesa, največkrat belo meso. Se zanimamo za uživanje presne hrane, kot najbolj optimalne za človeka, vendar gremo počasi, poslušamo sebe, svoje telo in tako postopoma iz prehrane izločamo tista živila, ki nam ne odgovarjajo. Ključnega pomena se nam zdi, da se prehranjujemo sezonsko in s hrano, ki je zrasla na domačem vrtu oz. čim bližje doma ter, da uživamo živilo čimbolj v nepredelani obliki, če je to mogoče, kajti kot tako vsebuje največ hranil, vitaminov, mikroorganizmov in življenjske energije. Slednja, se začne zmanjševati takoj, ko je sadež oz. zelenjava odtrgana, zato mi najraje jemo sadje neposredno iz rastline. Prav v užitek nam je, ko se sprehodimo po posestvu in lahko sproti uživamo sadove, ki nam jih daje Mati Narava.
Ker živimo v takem podnebnem pasu, da nekje polovico leta nimamo na voljo veliko svežega sadja in zelenjave se trudimo, da v času sezone čimveč viškov sadja in zelenjave vložimo, posušimo ali shranimo v zmrzovalnik. Za ozimnico vlagamo kumarice, rdečo peso, stročji fižol, kuhamo sataraš, patradižnikovo mezgo, marmelade, zelenjavne namaze, ajvar. Iz sadja poleg marmelad izdelujemo tudi kompote in sokove.
Kuhamo preproste, enostavne jedi, ki so paša za oči in balzam za želodec. Pri kuhi uporabljamo različne začimbe in jedi obogatimo z divjimi rastlinami, ki so še posebej bogata s hranilnimi snovmi in vitamini. Kruh pečemo zaenkrat s kvasom, se ga pa nameravamo lotiti z drožmi oz. smo ga z drožmi že pekli, vendar te prakse še nismo čisto osvojili.
Vse bolj ugotavljamo, da nam uporaba kovinskega pribora ne odgovarja in da je veliko bolj naravno jesti z lesenim priborom, še najbolje pa kar z rokami. Ker je civilizacija že naredila svoje smo se odločili za leseni pribor, ki ga je Andrej začel tudi sam izdelovati. Poleg tega izdeluje še lesene glavnike.