Kakor je pomembno, da fizično poskrbimo za našo preljubo zemljico in jo čim manj onesnažujemo ter izkoriščamo njene naravne vire, je tudi zelo pomembno, da je energetsko ne onesnažujemo z negativnimi mislimi, občutki in stanji. Slednji vidik je sicer očem neviden, ampak zaradi tega nič manj pomemben. Vse je energija, odvisno samo kako je skoncentrirana. Vsaka misel je energija in ima možnost manifestacije, ker pa je med mislijo in njeno manifestacijo lahko velik časovni razmik, pozabljamo, da je res tako. Ljudje vse prevečkrat energijski vidik zanemarjamo zato, ker kar ni vidno, kar ni otipljivo, kar nas fizično ne omejuje, potem samo delujemo tako kot delujemo, dokler nas ne doleti nekaj hudega ali nam začne pešati zdravje ali nas doleti izguba bližnjega ali podobno.
Svetovni dan Zemlje, ki je bil v soboto, 22.4., smo obeležile z babjimi urami, tako da smo čistile sebe, ozaveščale naše misli in občutke, ki nas delajo težke in nepretočne ter tako postale bolj odprte za sprejemanje brezpogojne ljubezni, ki nam jo Mati Zemlja ves čas daje. Občutek enosti s celotnim Stvarstvom smo izgubili, ker smo večino časa v naših glavah, v planih kaj bi želeli oz. je potrebno narediti, za kaj vse moramo poskrbeti ali pa se vrtimo v preteklosti. Zelo pomembno je, da delamo na prisotnosti v trenutku in, ko to zmoremo prenesti v vsakdanje življenje, v delo, ki ga opravljamo, smo lahko resnično blagoslovljeni z vsemi darovi, ki nam jih Stvarstvo ponuja. Smo božji otroci in Bog kot naš oče je poskrbel za to, da smo preskrbljeni z vsem. Naše največje omejitve so v nas samih in v naših glavah. Nič pa se ne bo zgodilo kar samo od sebe, ampak z jasno vizijo, ki izhaja iz srca, iz naše duše in potem z vztrajnim delom v materiji in na sebi lahko to vizijo pripeljemo v realnost.
Svetovni dan Zemlje, ki je bil v soboto, 22.4., smo obeležile z babjimi urami, tako da smo čistile sebe, ozaveščale naše misli in občutke, ki nas delajo težke in nepretočne ter tako postale bolj odprte za sprejemanje brezpogojne ljubezni, ki nam jo Mati Zemlja ves čas daje. Občutek enosti s celotnim Stvarstvom smo izgubili, ker smo večino časa v naših glavah, v planih kaj bi želeli oz. je potrebno narediti, za kaj vse moramo poskrbeti ali pa se vrtimo v preteklosti. Zelo pomembno je, da delamo na prisotnosti v trenutku in, ko to zmoremo prenesti v vsakdanje življenje, v delo, ki ga opravljamo, smo lahko resnično blagoslovljeni z vsemi darovi, ki nam jih Stvarstvo ponuja. Smo božji otroci in Bog kot naš oče je poskrbel za to, da smo preskrbljeni z vsem. Naše največje omejitve so v nas samih in v naših glavah. Nič pa se ne bo zgodilo kar samo od sebe, ampak z jasno vizijo, ki izhaja iz srca, iz naše duše in potem z vztrajnim delom v materiji in na sebi lahko to vizijo pripeljemo v realnost.