Babje ure v maju so minile v solo varianti. Seveda sem se pri tem soočala z občutki razočaranja in dvomov “kaj se sploh grem, zakaj sploh delam nekaj takega, sej ni nobenega interesa …” Že nazadnje, ko sem jih imela, sem najprej mislila, da ne bo nobene. “Ok”, sem si rekla, “bom izpeljala sama, ker čutim, da rabim to narediti zaradi sebe.” Pa so potem 3 prišle. Ponovno sem se na trenutke soočala s strahom kaj, če ne bo nobene … in no, sedaj, ko to pišem mi je popolnoma jasno zakaj ni nobena prišla, ker sem enostavno morala to izpeljati sama in pri tem spoznati ene reči. Ko sem tako pri kuhanju kosila razmišljala ali sploh naj izpeljem sama ali ne, sem začutila tako močno energetsko podporo žensk – mojih prednic, da ja, da moram to izpeljati in da pri tem nikakor nisem sama in imam vso podporo energijskega sveta. In jaz seveda v jok … kmalu sta se še otroka zbudila iz dnevnega počitka, tako da sem se morala kar hitro “skulirat.” Po tistem sem bila neverjetno mirna, brez kančka dvoma, strahu ali razočaranja, da bom ta obred naredila sama. Energijo, ki jo čutim v sebi, da bi se rada izrazila na ta način, enostavno ne morem zatreti, tako močno jo čutim, da če tega ne bi počela, bi zatrla del sebe. Tega nikakor ne počnem zaradi denarja, čeprav čutim, da je iz vidika moje energije, ki jo dajem v to in udeleženkam, potrebno, da postavim neko ceno. To počnem v prvi vrsti zaradi sebe, za vse moje prednice, ki so bile zaradi takšnih stvari preganjane in proglašene za čarovnice, za vse nas ženske, ki v sebi čutimo to divjo žensko, babo, ki se prebuja in za vse naše zanamke, da bodo to divjo žensko lahko živele.
Namen teh babjih ur je bil, da bi se pogovarjale o odnosih, kajti vsakič, ko smo jih imele smo slej kot prej prišle na odnose, zato sem želela, da bi sedaj namensko odprle to temo in videle predvsem sebe, kakšne smo me v odnosu do nekoga in kaj lahko me spremenimo, da bi izboljšale nek odnos. Zase lahko rečem, da imam največje učenje v odnosu z možem in sploh zadnje čase je še bolj intenzivno. Ne morem več, da bi nekaj samo šlo mimo mene. Ne, karkoli me butne ven iz mojega centra, rabim skomunicirat in si razjasnit kaj je moj del in kaj od nekoga drugega. In čisto iskreno povedano, poln kufer imam tega, da me neprestano nekaj “jaha”. V meni se je ustvarila potreba, da kar ni v nekem redu, kar ni prav, da postavim na svoje mesto. Ko sem ravno pri odnosih, sem od moža dobila, da sem napadalna. Ja, ni lahko to sprejeti, ampak sem se zamislila in naredila samorefleksijo. Nekaj sva imela, nekaj je rekel na tak način, da je blo pa čist “too much” za mene in moj odziv je bila jeza nazaj, agresija, sploh ga nisem hotla imeti v svoji bližini, samo bejž stran … No, to je trajalo nekaj ur, da se je poleglo. Glavno pri vsem je to, kje tiči vzrok za to agresijo, ki izvira ali iz bolečine ali iz nemoči. Ozaveščam, vsakič znova. Mi je žau, da sem tako odreagirala in ne želim si biti napadalna. Želim si biti nežna in ljubeča. Vidim, da se določene zadeve vedno znova ponavljajo. Prav zanimivo je, ko misliš, da si ene stvari že razpucal, pa nisi, so še kar tam. Sama sebi se smejim, ko tole pišem. Lahko se tolažim s tem “ah, sej kaj pa je bilo to takega, če sem bila pač nekaj časa v “bad moodu””, ampak koga sem s tem hranila – svojega hudička. Naj bo dovolj zaenkrat, nadaljujem, ko dobim spet navdih ;)
Namen teh babjih ur je bil, da bi se pogovarjale o odnosih, kajti vsakič, ko smo jih imele smo slej kot prej prišle na odnose, zato sem želela, da bi sedaj namensko odprle to temo in videle predvsem sebe, kakšne smo me v odnosu do nekoga in kaj lahko me spremenimo, da bi izboljšale nek odnos. Zase lahko rečem, da imam največje učenje v odnosu z možem in sploh zadnje čase je še bolj intenzivno. Ne morem več, da bi nekaj samo šlo mimo mene. Ne, karkoli me butne ven iz mojega centra, rabim skomunicirat in si razjasnit kaj je moj del in kaj od nekoga drugega. In čisto iskreno povedano, poln kufer imam tega, da me neprestano nekaj “jaha”. V meni se je ustvarila potreba, da kar ni v nekem redu, kar ni prav, da postavim na svoje mesto. Ko sem ravno pri odnosih, sem od moža dobila, da sem napadalna. Ja, ni lahko to sprejeti, ampak sem se zamislila in naredila samorefleksijo. Nekaj sva imela, nekaj je rekel na tak način, da je blo pa čist “too much” za mene in moj odziv je bila jeza nazaj, agresija, sploh ga nisem hotla imeti v svoji bližini, samo bejž stran … No, to je trajalo nekaj ur, da se je poleglo. Glavno pri vsem je to, kje tiči vzrok za to agresijo, ki izvira ali iz bolečine ali iz nemoči. Ozaveščam, vsakič znova. Mi je žau, da sem tako odreagirala in ne želim si biti napadalna. Želim si biti nežna in ljubeča. Vidim, da se določene zadeve vedno znova ponavljajo. Prav zanimivo je, ko misliš, da si ene stvari že razpucal, pa nisi, so še kar tam. Sama sebi se smejim, ko tole pišem. Lahko se tolažim s tem “ah, sej kaj pa je bilo to takega, če sem bila pač nekaj časa v “bad moodu””, ampak koga sem s tem hranila – svojega hudička. Naj bo dovolj zaenkrat, nadaljujem, ko dobim spet navdih ;)